»Besedilo, ki je izrazito filozofsko podloženo, ni le sem in tja zapleteno, temveč je to od začetka do konca, brez oddiha zamotan, vijugajoč in nemiren prepovedni tok z zelo svojevrstnim, večinoma hlastajoče zgoščenim ritmom, ki ga je Marjanci Mihelič uspelo prenesti v ustrezno, a vendarle smiselno in jasno ritmično strukturo.«